Most, ornamentalni betonski monolit kot abstraktni film
Predlagani projekt za nov most čez Ljubljanico na lokaciji med Tromostovjem in Šuštarskim mostom želimo umestiti v vmesni prostor med arhitekturo in kiparske intervencije v javni urbani prostor. Most je zasnovan kot vzporedno ritmično sosledje betonskih ulitkov, podolgovatih monolitov, katerih funkcija je prečkanje reke. Če bi ti monoliti zavzeli vertikalno pozicijo, bi v višino merili seveda več kot je široka Ljubljanica. Proces zvrnitve serije betonskih monolitov čez reko bi lahko razumeli v kontekstu ameriškega minimalizma 60. let 20. stoletja, v smislu doživetja čiste neposrednosti prečkanja reke v središču mesta.
Želimo, da podoba in uporaba mostu jasno kažeta spoštovanje do obeh sosedov, dveh Plečnikovih mostov. Priklon mojstru želimo vezati na naše razumevanje Plečnika kot ornamentalista, na njegovo občutljivost do (predvsem mozaičnega) ornamenta, ki spremlja vse njegove velike projekte. Pri našem predlogu sta na delu dve tesno prepletajoči se praksi: minimalistična monolitnost mostu, ki kot celota intervenira v urbani prostor, ter uporaba site-specific podobja. Podobe, ki bi jih uporabili za potisk betonskih monolitov (glej tehnični opis), imajo site-specific kontekst, nanašajo se na bogat nabor tekstur, ki neposredno obkrožajo most in oba bregova Ljubljanice, kamor se bi most vpenjal. Podobe kažejo kamnita tla, strukturirana z različnimi nanosi sodobnega urbanega življenja (odvrženi žvečilni gumiji, madeži…). Te podobe je moč razumeti kot mapping neposredne okolice bodočega mostu ter preko tega tudi kot manifestacijo sodobnega razumevanja ornamenta na stičišču med arhitekturo in prostorsko intervencijo vizualne umetnosti. Ritmično nizane podobe (vsak betonski element ima svojo dimenzijo in tudi svoj niz podob) tvorijo aluzijo na filmski trak, na tradicijo eksperimentalnega abstraktnega filma. Prečkanje mostu je abstraktni film, ki si ga gledalec-pešec sam predvaja, ga preko lastne hoje čez most poganja naprej ali nazaj, se lovi med abstrahirano grobo zrnatostjo offset teksture ter prepoznavnimi podobami neposredne okolice, v kateri se nahaja.
Rezulatat je sinergija konstrukcije , arhitekture in likovne umetnosti v enotno, jasno in namenoma minimalizirano prostorsko formo , ki nima le funkcionalnosti prečkanja reke , temveč tvori umetniško intervencijo , ki odraža tako tehnološke možnosti kot kulturne usmeritve današnjega časa.
Žiga Kariž
